Noč pisanja 2020: literarno ustvarjanje za vse generacije

                                                   

Z Nočjo pisanja letos spodbujamo literarno ustvarjanje za vse generacije. Pisali bomo na temo Ujeti med štirimi zidovi – zgodbe in pesmi iz samoizolacije. Vaše prispevke lahko objavljate samostojno na družabnih omrežjih in drugje, ljubo nam bo, če jih označite z zaznamkom #nocpisanja2020. Lepo vabljeni tudi, da nam jih pošiljate na e-naslov nocknjige@gmail.com. Vaše prispevke bomo objavili na spletni strani Noči knjige, najzanimivejše pa tudi delili na našem profilu na Knjigi obrazov

Z letošnjo Nočjo pisanja bi vas radi spodbudili, da delite svoje občutke z drugimi. Zagotovo bodo vaši prispevki nekoč pomemben dokument časa.

 

Ujeti med štirimi zidovi  – zgodbe in pesmi iz samoizolacije

Okvirna zgodba

Otroci in mladi so zaradi bliskovitega širjenja koronavirusa nenadoma izgubili pravico do obiskovanja pouka v šoli.  Za več tednov so bili obsojeni na samoizolacijo. Čeprav je pouk potekal naprej na daljavo, so pogrešali sošolce in celo učitelje. Včasih jih je obšel strah za bližnje in prijatelje. Soočiti so se morali tudi z lastnimi strahovi, ki so tiho pronicali na površje. Zatekli so se v svojo sobo in si  namesto z računalniškimi igricami in družbenimi omrežji, ki tokrat niso zmogli pregnati njihovih skrbi, krajšali čas s pisanjem zgodb in pesmi. 

Prav tako so bili na samoizolacijo obsojeni nekateri odrasli. Poleg službenih obveznosti, ki so jih opravljali kar od doma, so morali nekateri vsak dan spremljati otroke pri učenju in opravljati vsakdanje obveznosti. Preplavljalo jih je tisoč skrbi za lastno prihodnost (in prihodnost otrok). Tisti, ki so odhajali na delo, so se domov vračali izčrpani in zaskrbljeni. Temne misli so preganjali s pisanjem zgodb in pesmi.

Najbolj ogrožena skupina so bili babice in dedki. Kar čez noč so v domovih za ostarele, kjer je bil virus najbolj neizprosen, izgubili pravico do obiska svojih dragih. Trepetali so pred smrtonosnim virusom, ki je iz njihove okolice izločil že marsikaterega varovanca. Tisti, ki so bili še na svojih domovih, so se težko prilagajali novim omejitvam v javnih prostorih. Tako so morali v dopoldanskem času v dveh urah opraviti vse obveznosti in ob tem je bilo komaj časa za kratek pogovor, ki bi jim lahko polepšal dan. Svoje misli so zaposlili s pisanjem zgodb in pesmi.

Zapišite svoje zgodbe ali  pesmi iz samozolacije in jih v času Noči knjige (aprila in še ves maj) objavite na družbenih omrežjih, na spletnih straneh vaših institucij in podjetij. Delite svoje občutke z drugimi! Nato jih shranite v družinsko kroniko, šolsko kroniko ali v arhiv podjetja. Zagotovo bodo nekoč pomemben dokument časa.

 

NOČ PISANJA 2019

14 prispevkov na temo Noč s knjigo, ki so jih pod mentorstvom doc. dr. Ane Vogrinčič Čepič spisali študenti 1. letnika bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva (in nekaj z drugih smeri).

Za vtise in misli se jim lepo zahvaljujemo!

Lanskoletna bera prispevkov na temo Noč s knjigo 2019

 

Borovič

Bratina

Gradišar

Tina Kondić

Dominik Lenarčič

Maček

Nikolić

Anže Oblak

Petek

Plahanc

Šneider

Verbič

Ana Vogrin

Matevž Zdolšek

 

NOČ PISANJA

 

Prispevki OŠ Alojzija Šuštarja (Zavod sv. Stanislava), učiteljica je Maja Sušin.

Svet po mojih merilih bi bil zame popoln. Ne bi dovolil revščine. Hrano bi razdelil med vse. Poskušal bi
urediti, da ne bi bilo več krivic. Ozemlje sveta bi razdelil tako, da bi glede na število prebivalcev vsak
dobil svoj del. Ljudje bi se smeli igrati, ne bi pa smeli ubijati, krasti in uničevati. Otroci bi še vedno
morali hoditi v šolo, ampak bi si lahko na začetku odločili, kakšno šolo bodo obiskovali. Vprašal bi se,
ali bi želel biti učitelj ali športnik ali avtomehanik ali morda zdravnik. Vsi, ki bi lahko delali, bi hodili v
službo.
Žiga Osredkar

Svoboda … Če bi bil svet po mojih pravilih, bi imeli mi, otroci, manj domačih nalog in šolskih
obveznosti. Posledično bi imeli tudi več prostega časa za igro in stvari, ki so nam všeč. Odrasli pa bi
domov iz služb prihajali prej in bi tako imeli več časa za svoje otroke. Če bi imeli manj obveznosti in bi
si bolje razporedili čas, bi bili bolj sproščeni, bi stvari delali bolj v miru. Več bi se pogovarjali in si zato
bolj zaupali. Kadar mi nihče ne diha za ovratnik, sem svobodna in ta občutek obožujem. Seveda
morajo obstajati tudi pravila, ki ljudem dovoljujejo in prepovedujejo najrazličnejše stvari. S tem
dosežemo svobodo, saj svoboda ne pomeni, da počneš le tisto, kar bi želel.
Ivana Ferjan

Če bi si svobodna izbirala svet, v katerem bi rada živela, bi postavila pravila, ki bi se jih res vsi držali,
saj bi vedeli, da je to dobro za vse. Prvo pravilo bi bilo spoštovanje: spoštovali bi naravo, jo varovali in
ne bi trpinčili živali. Tudi drug do drugega bi morali biti dobri, ne bi smeli krasti, prizadeti ali
spodbujati k nasilju. Denar ne bi določal, kdo se lahko zdravi ali šola … Skupne stvari bi skrbno čuvali.
Ljudje bi bili svobodni prav zaradi teh pravil, saj bi se zaradi njih počutili dobro. Svoboda je to, da se
držiš pravil ali pa jih kršiš, a na lastno odgovornost. Je pa tako, da se občutek svobode spreminja, če
ljudje sodelujemo. Zdi se mi, da že dva skupaj ne moreta biti vedno čisto svobodna. Če bi se na
primer nekdo peljal s kolesom nekoga, ki tega noče – ali bi bil ta še svoboden? Jaz se svoje svobode
najbolj zavem, ko sem pri babici in gledam bližnji hrib, ki je ves svetel od sončne svetlobe.
Mirjam Davida Vratuša

Če bi lahko ustvarila svoj, svoboden svet, bi izboljšala nekaj reči. Na mojem svetu ne bi bilo denarja.
Vsak bi si lahko izbral stvari, ki bi jih hotel, ampak samo toliko, kolikor jih res potrebuje. Rada imam
živali, zato bi jih po svetu svobodno hodilo veliko več. Tudi med ljudmi ne bi bilo nasilja, saj ne bi imeli
razlogov zanj. Če bi se že rodili s potrebnim znanjem, nam niti ne bi bilo treba hoditi v šolo. Vendar
svoboda ne pomeni samo, da počneš, kar se ti zljubi. Jaz se počutim svobodno, ko počnem stvari, ki
jih imam rada, in so vsaj malo tudi koristne zame. Svobodna sem, ko se sprehajam v naravi ali pa
berem, zraven skrkam limonado in se mi prav nikamor ne mudi. To je življenje!
Dora Rus

Nesvobodne nas dela denar. V mojem svetu pa bi služili tako, da bi delali dobro. Ves denar bi spravil
na kup. Kdor bi naredil kaj zares velikega, bi prišel s tistim, ki mu je pomagal, in še vsaj eno pričo.
Tisti, ki bi delal največ dobrega, bi bil najbogatejši. Ostali bi delali zastonj, a bi zastonj tudi dobili vse,
kar bi zares potrebovali. Stvari, ki niso nujno potrebne – na primer avto v mestu, kjer je tudi javni
prevoz –, pa bi morali kupiti.
Benjamin Brecelj

 

Prispevek Osnovne šole Zreče

Svoboda – Gabrijela Ravnjak, devetošolka

 

Prispevek Osnovne šole Majde Vrhovnik

Svobodni smo

Imam dolžnosti, a tudi pravice,
čeprav se včasih zdi, da so to vice,
ni tako, kot če je grozna vojna,
kjer svoboda je žal pokojna.

Ko svobodni smo kot ptica,
nasmejana so naša lica.
Tako naj bo za vedno,
ker je to veliko vredno!

Lina Dvojmoč,  7. a

 

Prispevki Osnovne šole Kidričevo

 

VESOLJE

 Kaj je vesolje?

Kakšne barve je vesolje?

Kaj je v vesolju?

 

Vesolje ni planet,

vesolje ni stvar,

v vesolju so različne reči.

 

Vesolje je različne barve,

bele, modre, vijolične in črne,

pink, sive, rumene in zelene.

 

V vesolju so planeti, zvezde in kometi,

ampak največje in najlepše je Sonce –

je čudovita reč.

 

Nikola Anna Medne, 7. a

 

 

SVOBODA

 

Svoboda je vse,

kar človeku ugaja,

ga vstaja ter graja.

 

Svoboden je človek

kot ptiček na veji,

ki čivka in vriska

ter vrabčke lovi.

 

Svoboda pomeni vsem

nam veliko

in proč je ne damo,

niti za vse zvezde na nebu.

 

Lana Serdinšek, 7. a

 

 

VESOLJE

 

Vesolje je tisti pojem,

ki ga nihče ne razume.

 

Znanstveniki se cele dni

učijo in mučijo,

kaj bi to lahko bilo.

 

Nihče ne ve,

kdo vesoljci so ali obstajajo.

 

Kaj če mi vesoljci smo,

to se vsi sprašujejo,

saj mi del vesolja smo.

 

Neja Kelc, 7. a

 

 

VESOLJE

 

Kaj je vesolje?

Vem, da je večje kot morje.

V vesolju je vse brezčasno,

v vesolju je veliko prazno.

 

V vesolje lahko gredo le nekateri ljudje,

ne pa tisti, ki rad domačo hrano je.

Astronavti gredo v vesolje z raketami,

a domov priletijo v nekakšni kovinski škatlici.

 

V vesolju so tudi neki stražarji,

ki ščitijo nas pred zunanjimi udari.

V vesolju je tudi vroče Sonce,

a to ne pomeni, da nam greje kuhinjske lonce.

Nazar Zinchenko, 7. a

 

 

PLUTON

 

Raketa je poletela.

Smo v letu 2019

in Slovenci ne gredo na Mars,

vendar na Pluton.

 

Pravim jaz čez nekaj let:

»Kdaj bomo spet šli na naš planet?

Tu smo že 20 let,

pa še sladoled je vroč.«

 

Tam sem zmrzovala

in sama zase jokala,

pa so mi naznanili,

da se vrnemo čez teden dni.

 

Ko smo se vrnili,

jaz vprašam,

katerega leta smo zdaj,

pa mi nekdo odgovori:

»3003, zakaj?«

 

Veronika Vera Muršec, 7. a

 

 

VESOLJE

 

Kaj je vesolje?

Je prastar prostor: teman in prostran,

celo bolj kot morje,

človeku je zmeraj neznan.

 

Morda je veselo,

morda je temačno,

morda v njem se skriva bitje,

jezno in lačno.

 

Ne vemo, kaj vse v vesolju živi,

morda v njem življenja sploh ni.

Morda pa po njem plavajo kiti,

takšni veliki, ki imajo dve niti.

 

A o eni stvari se strinjamo vsi,

da prava misel je samo moja:
vesolje temačno,

kot prihodnost je tvoja.

 

Gaj Bregant, 9. b

 

 

VESOLJE

 

Vesolje je neraziskan planet,

v katerem se da živet.

Ima veliko dimenzij,

ampak kaj se tam godi?

 

Polno stvari. Vprašanje pa je,

kdo tam živi,

kdo so in kaj počnejo tam.

So vesoljci, so

mutanti ali so taki kot mi?

 

So živali, ljudje ali čudaki?

So lepi, grdi ali čisto preveč napeti?

Vesolje ima polno stvari,

ki jih še dolgo ne bomo raziskali.

 

Tim Metličar Fric, 7. b

 

 

SVOBODA

 

Težko je pozabiti na stvari.
Ko poskušaš, vedno bolj boli.
Ko misliš, da delaš pravo stvar, ampak ne.
Poskušaš pobegniti, a kletka se zapre.

Duša postane ujetnica telesa,
vidi lahko samo skozi očesa.
Telo narekuje, kako in kam,
duša pa ne more niti pogledati vstran.

Kako je prišla tja, sama ne ve.
Mislila je, da v življenju dobro ji gre.
To pa je lahko dokaz,
da človek ima tudi drugi obraz.

Ko duša utaplja se vase,
se težko je zanesti nase.
Ne veš, ali zaupaš si ali ne,
če karkoli narediš, dovolj dobro je.

Telesu pa preprečiti ne gre,
saj usoda ob rojstvu se zapove.
Duša zaljubi se v nekoga,
za njo bi po svetu šla tudi bosa noga.

Ta oseba je nekdo,
ki pomagal mi bo.
Če imel bom kakšen dvom,
zaradi nje potrudil se bom.

Zdaj duša ne tava več v temi,
temveč s srcem se bori.
Osvobodi se temne noči,
od zunaj in od znotraj zažari.

Zdaj ponovno svobodna živi,
se z drugimi težavami bremeni.
Za vse, ki pa trpite, kot sem jaz,
obstaja nekdo, ki verjame v vas!

 

Danijel Červek, 9. b

 

 

VESOLJE

 

Na milijone zvezd

in tisoč kometov

z Zemlje opazujemo

in se sprašujemo,

kaj sploh je vesolje.

 

Asteroidi, planeti, osončje –

vse to sestavlja vesolje.

Na Luni skačemo

ter zemljo z neba opazujemo.

 

Na vesolje odgovarja veliko vprašanj,

a pravo je le eno samo,

ki nam še ni poznano.

 

Kaja Gojkošek, 7. b

 

NOČ S KNJIGO 2018

30 prispevkov na temo noč s knjigo, ki so jih pod metorstvom doc. dr. Ane Vogrinčič Čepič pripravili študenti bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Za objavo se jim lepo zahvaljujemo!

Letošnja bera prispevkov na temo Noč s knjigo:

Nina Boben

Zala Metelko

Moja najboljša noč s knjigo

Katja Ržek

Anja Kocijančič

Anja Legan

Najlepša noč s knjigo

Moja najboljša noč knjigo

Maruša Kocbek

Andraž Milavec Mlinarič

Mirhurisa Joldić

Knjige so del mojega življenja

Tjaša Bastič

Nuša Jagodic

Neža Blatnik Sojar

Lea Lukman

Noč knjige – Moja najboljša noč s knjigo

Nika Arih

Petek je. Zvečer.


Spodaj si lahko ogledate lanske prispevke.